novinarstvo s potpisom
Na Badnjak, brigada agilnih ljudi, Slovenci i južnoslavenska kolonija iz Kopra, (treba li reći, različnih vjera? Treba!) pošli su na Dragonju, i obilježili mjesto gdje se utopila mala Rahime…
Pjesnik Boris A. Novak zapisao je u potresnim stihovima tu surovu smrt, u baladi ”Kralj Svobode”:
”Le zakaj so šli od doma?/ Bolje bi bilo ostati./ Le kako naj hčerka hroma/ trka po zaprtih vratih,/ prečka meje pred soldati,/ ki jih je ne razume, gluha?/ Hočejo le košček kruha/ onstran te ledene vode,/ kjer jih čaka Kralj Svobode…/
In močnejši so od dvoma,/ z vedrim vetrom v podplatih,/ stran od revščine, ječ, zloma…/ A zakaj je bleda mati/morala vodiču dati/ šop denarja?/ Topla juha/ se na zvezdni peči kuha,/ tam nad snom ledene vode,/ kjer jih čaka Kralj Svobode…/
Na meji piše: STOP! NIKAMOR!/ Reko brede trudna mati,/ nese hčerko štuporamo./ Varna bo med tremi brati,/ vsa družina pa bo hkrati/našla pot, prihodnost, skupaj!/ Tihotapijo dlan upa/ tam po spolzkih skalah vode,/ kjer jih čaka Kralj Svobode …/
Na poti v Slovenijo/ Smrt ugrabi deklico./ Na rečnem dnu jo najdejo./ To se ne bi pripetilo/ prosilcem milostnih azilov,/ ker bi jih mejni policaj/ Hrvatom brž poslal nazaj,/ daleč stran od mrzle vode,/ koder vlada Kralj Svobode…/
Zato Slovenija ni kriva,/ da begunka ni več živa,/ saj Slovenija ne krati/ mladoletnim tujkam spati/ v ledeni krsti vode,/ koder vlada Kralj Svobode…”
Boris A. Novak tu ne staje, nego piše pismo javnosti:
”Zakaj in čemu balada ‘Kralj Svobode’:
Balado ‘Kralj Svobode’ sem napisal, ker me je pretresla tragična usoda desetletne, invalidne, gluhoneme kurdske deklice, ki je utonila pri prečkanju državne meje. Ogorčen sem spričo nečloveškega, rasističnega in protizakonitega ravnanja z begunci, ki ga vladajoča slovenska politika izvaja na državnih mejah.
Kot je bilo že večkrat dokumentirano, slovenski mejni organi kljub zakonom o varstvu pravic iskalcev azila in višji postavi človečnosti vračajo na Hrvaško begunke in begunce, ne da bi spoštovali pravice, ki jih zagotavlja mednarodno pravo.
Nesrečna mati nesrečnih treh otrok je to očitno vedela, zato se je podala na skrajno tvegano pot prečkanja mejne reke Dragonje v nevarnih zimskih razmerah. Kako globok je moral biti njen obup, da je bila pripravljena otroke in sebe izpostaviti smrtni nevarnosti!
Predsednik Republike Slovenije in Varuh človekovih pravic sta z osupljivim cinizmom in ledenim hladom razgrnila to tragično zgodbo, pri tem pa skrbela predvsem za navajanje razlogov, zakaj Slovenija ni kriva za to tragedijo. Nista bila sposobna niti minimalne spodobnosti in pietete.
Da sta to storila na mednarodni Dan človekovih pravic, priča o popolni človeški brezčutnosti, med drugim pa tudi o ogabnem oportunizmu ter opravilni nesposobnosti in neumnosti. Namesto da bi slovenski državni organi oprali umazani obraz Slovenije vsaj z gesto pomoči družini, ki je izgubila svojega najranljivejšega otroka, so si pilatovsko oprali roke, trije preživeli člani te družine pa so morali nazaj na Hrvaško.
Izjave vladnih predstavnikov in Ministrstva za notranje zadeve RS so ob tej grozi manipulantsko poudarjale le dobro sodelovanje slovenske in hrvaške policije pri iskanju trupla nesrečne deklice. Temu lepotičenju in prikrivanju dejstev je žal sledila tudi večina medijev, kar kaže, da so mnogi novinarji oportunistično popustili diktatorskemu diktatu vlade.
Da slovenska Rimokatoliška cerkev v svetem adventnem času molči o sodobni ponovitvi bega dveh beguncev, Jožefa in noseče Marije, pa dokazuje, da gre le za politfinančno institucijo, ki z vero nima nobene zveze. Bi bilo kaj drugače, če žrtev ne bi bila muslimanka? To ni nauk Kristusa Odrešenika, Bog vas nima rad.
SRAM VAS BODI, DUHOVNIKI SLOVENSKE KATOLIŠKE CERKVE! SRAM VAS BODI, PREVIDNI NOVINARJI! SRAM VAS BODI, VARUH ČLOVEKOVIH PRAVIC! SRAM VAS BODI, VLADA REPUBLIKE SLOVENIJE! SRAM VAS BODI, PREDSEDNIK REPUBLIKE SLOVENIJE! SRAM VAS BODI!
Boris A. Novak,
državljan RS, pesnik”
Prosljeđujem i supotpisujem baladu i pismo hrvatskim nomenklaturama, ča su pune riči ka’i arak govan!
I pišen vierši u spomin male Rahime koja je šćier svih nas:
Rahime
Mala Rahime na vratih spasa.
Ma ga ni.
Gentilezza? Compassion? Pieta? Crudelta!
Ma ča te ni div Dragonja ponija priko Dragonje, prisahla da bi?
Utopija, šperanca, inutile!
Brižno milo tilo malo,
z svita kraja u uven našen kraju svita,
kroz žice špinane proklietih kunfini.
Ma ča sada kad te ni, Rahime,
i ča će svit sliparski ki te nieće, rufijan?
Zatrti i sebe ka’i ča je tebe.
A joh, Rahime,
u suz ti vičen ime,
vela zala bol nas je tukala,
ma lika ni, nego da te se domisliti.
Repetitio est mater studiorum (et stupidorum!), pak zato se jopet moran domisliti, i sebe i sve ča štiju te rige, na divojku Ivanu ča mi je, trubastoj starini, načinila nepozabni pjacier.
Karantena, lazaret, izolacija, puna mi pipa tabaka, ne znam kud ću sa sobom, ali lako odlučujem gdje ću.
U krasan zagrebački megashoping centar: ogromna knjižara sa skandinavskim majstorima lake proze na akciji, azijski i latino restorani, a i hamburgernice i ćevapare, kafići, terase, španjolska butiga dobre i jeftine konfekcije. Ma san snova. I najvažnije: dva sata besplatnog parkinga, tri eura uštede: imam za kafu plus kiselo-ljutu juhu u kineskom restoranu.
I baš dok ju srkućem, tu odličnu, darovanu kinesku jušicu, iz susjednog kafića ustaje mlada dama, prilazi mi s umilnim smiješkom i kaže mi: ”Pardon prosim, gospon, ali žniranci su Vam razvezani (pertle, vezanke, špigeti, udlake). Mogu li Vam ih ja zavezati?”
Jezuš Marija, si mislim, kaj je ovo, pa ova deca samo palcima nabadaju iPod pa te usput još šutnu ruksakom i nagaze čizmom na palac i kurje oko. Ma ki je ta mala, šanta Barbara, šanta Lučija? Jasno, vidi staroga tovara koji će ugaziti na vlastite pertle i strpoštati se po kliznim stepenicama in malora sua de lui!
Zahvalim, kak se heca, ma ne, ne, budem sam, zavuzlam pertle, ona se nakloni…
Malo poslije dođem k njoj i njenom frajeru, pardončeka prosim: ”Ja sam Milan, a Vi?”
”Ivana.”
”Ivana, izvolite ovu čokoladicu, fkral sam ih jučer punu šaku v onom gospodskom kafiću. I evo Vam stih onog beogradskog pesnika pride: Ne mogu ti ništa osim cveća dati, ali mi ga vrati, ali mi ga vrati.”
TO, to sekice! To je izlaz iz virusnog labirinta, biti čovjeku čovjek, naročito kada ti se ne da, kada je frka, kad ujutro mrziš sebe, a popodne cijeli svijet, radost životna, kada te obraduje nepoznati, kad staroj Ciganki daš za dobru ruku…
E, ya basta s tim antivax e anti-tutto monadama infantiliziranog čovječanstva, a ne? Može li se čovjek uopće uozbiljiti?
Zato nek ovo bude moja praznična reportaža, kroz virtualni, ali i stvarni život koji ”živimo”: xe feste de tutti colori, o no?
Hoćemo malo zaplesati rock, zapjevati fin che la barca va lassa l’andare ili ćemo samo cmizdriti nad vlastitom hudom sudbom?
Poetesa Darija Žilić, naravno – odlična tomizzijanka, u pjesmi ”Las Vegas naših buđenja” pažljivo sublimira stanje pandemijskog čovjeka, naše stanje:
Dan je kao stvoren za postmodernu.
Čitam poeziju o pustoj zemlji,
dolazim do redova za cijepljenje,
u dućanima prebirem klementine,
zvuče oporo kao country muzika u
olujnom danu jednog grada koji je
vedar noću, a spava danju, Las Vegas
naših buđenja.
Shvatio sam, odjednom: Trajna somnambula je moje stanje (naše stanje?), jer ono što vidim ne razlikuje se od onoga što mi se priviđa.
Hodam jer moram, kardiovaskularni i dobni problemi, a bome i mozak ”poša na kvasinu”, kako vele Dalmatinci, koji uveseljavaju ova turobna stanja.
Na Malom Ižu, Tomi tuži sudu i dječjim laserom ometa hrvatske vojne pilote jer baš preko mista vježbaju, turiraju mašine, poniru, vrte se u lupingu, remete život: zar ne možete priko punte letit nego baš nad kućama?
A onda Gabriel Boric, porijeklom s otoka Ugljana, mladi čovjek Allendeove vrste, postaje predsjednik Čilea!
I tako radosno gledam ljude, stare časne sestre metu pločnik, mladi dostavljači na biciklima u ogromnim ruksacima donose nam ćevape i hamburger, krasne konobarice pod maskama, ali užarene oči govore sve.
I onda nisam više baš siguran hodam li zagrebačkom Ilicom, ili koparskom Calegarijom, tržaškom Via Giulia, pulskim Giardinima, ljubljanskim Tromostovljem, zadarskom Calelargom, sarajevskom Titovom… pjevajući sam za se: Mujo kuje konja na mjesecu. Mujo kuje, a majka ga kune. Sine Mujo, živ ne bio majci, ne kuju se konji po mjesecu…
I ja mjesečarim, a mjeseca nema, a nemam ni konja.
Pak vero san in malora, antivakseri simo i tamo, pak ča, ma to su i masa moje parente, tutti quanti laureadi, cio mio, pak još za žuntu Istrijani, cvijet hrvatske akademske zajednice, urbani ex-seljaci, the best of human race.
Aj poveri noi. I sad ča?
Piše o tome Michele Serra, L’Espresso, kolumna ”satira preventiva”:
”I no vax sono sorpassati: arrivano i no-bed, i no-food e i no-toilet… La morte per Covid di alcuni leader novax è solo apparente. L’ennesima menzogna del potere. Come Elvis Presley e Kurt Cobain in realtà stanno benissimo, e torneranno presto per indicarci la strada maestra. Che cosa ci aspetta in futuro?
Quali altre coraggiose strade saranno intraprese dagli oppositori del Nuovo Ordine Mondiale voluto dagli ebrei, dai gay e da tua sorella per ridurre l’umanità in schiavitù?… e voci si aggiungeranno a quelle di QAnon e Gianluigi Paragone aiutandoci a smascherare il potere e i suoi impiegati prezzolati, i giornalisti, i medici, gli scienziati? E gli ingegneri, i commercialisti, le sarte, i camionisti, le estetiste, i geometri, i disegnatori meccanici…”
I? Idem doma pun good vibrations, baka iz susjedstva nosi pune cekere, pa se ponudim:
”Oprostite, gospa, mogu Vam je ponijeti cekere?”
”Kaj? Gdje ti maska, šmrklivec? Odi si mami nosit cekere…”
Doduše, baka ima 70+, ali ja 80+?, ganz egal, šmrklivec je onaj koji ne nosi masku i čeka kad će se pojaviti Elvis…
UKOLIKO VAM SE TEKST DOPADA I VOLITE NEZAVISNO I KVALITETNO NOVINARSTVO, VI MOŽETE PODRŽATI AUTOGRAF PA I NAJMANJOM MOGUĆOM UPLATOM NA NAŠ RAČUN ILI PREKO PAYPAL-A. HVALA! ZA VIŠE INFORMACIJA I PRECIZNE UPUTE KLIKNITE OVDJE.