novinarstvo s potpisom
Kopam po sjećanjima i papirima i kupujem sikter-kafu na automatu kod ”Sinova orla” pa pijem na terasi kafića zatvorenoga, a magla studena prokine mi kosti pa kašljem koronarno ino dihotomično.
Rujući k’o ma’nita krtica po fajlovima nađem nešto taman za danas, a zbilo se prije deset godina.
Rođendan mi danas i čestitaju najdraži mi ljudi i Balon i Pinka i Patrizia i Tanja i Nata i Ines i Janja i Bubi ča mi šalje ma vero The Best of All, moje osobne Kund K favorite – Klimt & Kosovel.
Und so, ten years ago u Trstu ”Zlati zmaj”, Irena, Primož i Dino Mustafić (koji u Trstu režira Schnitzlera!) i ja, pijemo rdečo biro (ma je dobra!) v Knulpu, in si povedamo naše južnoslovanske štuorije i monade.
Riva el ”vucumpra” – ”Oš kupit”, kako po Trstu zovu afrikanske imigrante: mu dam jedan euro da ga se liberan, ma uon meni – vžigalnik, upaljač, ino me posrami s tim, i mu dam ruku. Brižan šćavo ča po danu nosi vriće u puortu, a po nuoći ”arijcima” prodaje takujine i pupe…
Gledam protagoniste ”Zlatega zmaja” v tržaškem Slovenskem gledališču.
Piše Andraž Gombač, Primorske novice: ”Štorija je preprosta: v zadušni kuhinji tajsko-kitajsko-vietnamske restavracije ”Zlati zmaj” uslužbenci po svojih najboljših močeh skušajo pomagati mlademu sodelavcu, ilegalnemu priseljencu s strašnim zobobolom.
V sosednjih stanovanjih se vrstijo zasebne drame starcev, stevardes, špeceristov, spolnih suženj, nasilnežev in njihovih vsega sitih žena…”
Gledam pretresljivo tragedijo kitajskega egzilanta, tujca, šćava, čuša, čifurja, klateža ino dotpenca i beznožnika zlatno teletovoga: tržaška štorija, istarska štorija.
Čovika, malega-od-kužine boli zub, mu ga zgule, krv mu tieče kako kad smo užali prahca ubiti, ”svieta Lucija, prahce ubija”, ga gledan, ma vidin u njen muojega barbu Gašpara kako biži ud fašišti i po Zagrebu išće delo, ma ga ne najde.
E vedo el mulo Toio che el xe scampa via dei nostri druxi, come a Nevaiork lava i piatti: ”Šumi more i udri sve jače, pivaj pismu meni izagnancu” (Mate Balota).
I sad kad je multikultura mrtva, kao što zapadnjaci to programiraju unisono (Sarazin, Sarkozy, Merkel, Bossi, i naši domoljubi širom južnih Slavija), svjedoci smo rasističkog preokreta u politički korektnome zapadnoeuropskome liberalnom blebetanju.
I? Zamukli su mili i vrli naši liberalci, kako kad je Duce hodija na ”Marcia su Roma”, a Füehrer okupljao ološ po müenchenskim pivnicama.
Triještinski slovienski Stabile – još jedan bot su zadili pun programski pogodak!
Roland Schimmelpfennig (1967.) rastura u prah i pepeo rasistične ognje europske nove lomače; ala šu, ter nismo propio svi inkvizitori ča nažginju oganj spod štrig i štriguni našega doba!
Govori Janusz Kica, poljski mag teatra po ovim južnim Slavijama o tom tekstu:
”Te fraze o globalnem svetu… ki poudarja… aroganco Evrope, vzpon ekonomske grožnje, ki prihaja iz Kitajske, potrošniške logike naše civilizacije, moralno praznino, občutek da ne živimo tako, kot bi morali živeti, kar je… v kontrastu z nepretenciozno filozofijo solidarnosti Kitajcev in drugih ”izvenevropskih tujcev”, ki jih v glavnem toleriramo, a nas ne zanimajo, tako kot nas ne zanima njihova kultura… Ob tem se javljaše tipična evropska bolezen, sen o večni mladosti, ker ne znamo več starati…”
Piše za New York Times Jüergen Habermas, prenaša Mladina:
”Nemčijo od konca avgusta vznemirja val političnih prestresov zaradi integracije, več kulturnosti in vloge prevladajoče, avtohtone, v nemščini imenovane vodilne kulture (Leitkultur), razprava o tem pa spodbuja ksenofobičnost širše javnosti…
Dovolj hudo je že, da je Nemčijo vnovič zaneslo v etnično razlago liberalne ustave, za nameček pa danes vodilne kulture ne definira ”nemška kultura”, temveč vera.
Apologeti vodilne kulture si arogantno prisvajajo židovsko vero – in pri tem omalovažuejo usodo Židov v Nemčiji – ter se tako sklicujejo na židovsko-kršćansko tradicijo, ki naj bi Nemce ločevala od tujcev…”
Govore statističke studije da će u Velikoj Britaniji za dvadeset godina biti samo 26 posto bijelaca! I da će afričke obale Mediterana imati jako brzo 300 milijuni ljudi, a evropske, od Finis Terrae do Bospora, manje od 200 milijuni.
So fuckin’ what? Se dela po Evropi nova mišana raca, kako America Latina će biti Evropa, pak ča s tin?
A kako bi bilo da se mi (”autohtoni + autentični”) pomoirmo s time da nastaje nova rasa? Kao što je uvijek i bilo!!! U nama su ilirski, keltski, mongolski, avarski ino hnski, gotski, franački, grčki, arapski, talijanski, njemački geni! I kultura!
Xe solo che el stupidissimo Ottocento ne ga insegnado dei valori de la razza pura ed el orgoglio nassionale puressa etnica e tutto quanto.
I to najveć pišen samen sebi, zato ča smo pasali ščavunska iskustva, zarne, i zato bismo morali nove šćave primiti k sebi (i u se!) pez dvojbe i uvjeta!
Mislim da smo obalni Slaveni naučili historijsku lekciju, i da nećemo popušiti rasistične fraze o koncu multikulturalizma; tek smo na početku stvaranja istinske ravnoteže!
Stoga, altimo se posla i manimo se trućanja budalastih petriotskih fraza…
UKOLIKO VAM SE TEKST DOPADA I VOLITE NEZAVISNO I KVALITETNO NOVINARSTVO, VI MOŽETE PODRŽATI AUTOGRAF PA I NAJMANJOM MOGUĆOM UPLATOM NA NAŠ RAČUN, POZIVOM NA BROJ 060 800 333 ILI SLANJEM SMS PORUKE NA 647647 UZ KLJUČNU RIJEČ DEMOS. HVALA! ZA VIŠE INFORMACIJA KLIKNITE OVDJE.