Marko, amor mijo

U Trstu je umro Marko Sosič (62), kazalištarac, režiser i upravitelj, pisac od najboljih slovenskih i južnoslavenskih i talijanskih (kao državljanin Italije).

Godinama je jedan od intelektulanih stupova Foruma Tomizza Umag-Koper-Trst, član žirija međunarodnog natječaja za kratku prozu ”Lapis Histrie”. Od onih ljudi s mojih strana mikrozmosa jadranskog što se nepopustljivo bore za convivenzu, kao Niccolo Tommaseo, Angelo Vivante, Mate Balota, Fulvio Tomizza, Enzo Bettiza, Zvane Črnja…

Ovaj je zapis o njemu. I njemu posvećen. Jednom od dobrih ljudi pograničja.

Prije petnaest godina ljubljanski Dnevnik, njegujući epistolarnu rubriku, objavljivao je u kroz nekoliko tjedana prepisku na liniji Trst-Zagreb, između Marka Sosiča i pisca ovih redaka.

”Dragi Marko, reci mi prvo, molim, kako je na Tržaškem, sada kada imate postvaren onaj (pozabljeni) SLOVENSKI ENOTNI KULTURNI PROSTOR dr-a Matjaža Kmecla? Pošto ste Slovenci u EU, u Sloveniji kao i u Furlaniji-Julijskoj krajini, Koruškoj, Štajerskoj i Porabju, onda knez samo može odahnuti i na Gosposvetskom polju okruniti novog poglavara svih Slovenaca?! Ili pak treba recitirati Kosovela: ”Europa laže, Ljubljana spi”?

Pomalo je bizarno, zar ne, da se iz Zagreba i Trsta dopisujemo preko Ljubljane?! Ali barem mi, obalni Hrvati i Slovenci, dobro znamo koliko ima razloga za to, jer sve češće se pitamo je li ovo 2006. godina, ili možda ipak 1848., ili 1918., ili 1945? Zašto 1848.? Te godine glavom i bradom Engels polemizira s Bakunjinom poslije prvog sveslavenskog kongresa u Pragu iste godine, piše u Neue Rheinische Zeitung da je ”jedina povijesna perspektiva austrijskih Slavena da se dragovoljno prepuste germanizaciji i ungarizaciji”, jer da valjda neće Germani dopustiti da između njih i Jadrana postoji prepreka. U međuvremenu su nam i iredentisti, koju godinu poslije Engelsa, plemenito dopustili dobrovoljno ”upijanje” (assorbimento) i u veliku talijansku maticu.

I nona Katarina sa puščanim metkom u glavi, i tetka Sofija, i slepa Jozefina, koja boravi u ambaru u bašti teče Alberta i čita knjige o zvezdama, i Jurij, i Sonja, moja sestra, i tata, koji skače visoko u vazduh da bi je uhvatio za suknju, nona Lucija sa štapom u rukama, i nono Mario sa cigaretom u ustima, debelim naočarima i suvim, podbulim očima

Ipak, održali smo se, u negatorskom ambijentu, i Austro-Ugarske Carevine (unatoč talijanskom iredentizmu), i Kraljevine Italije (unatoč fašističkom kulturocidu)… No to je sve samo historija, a historija baš i nije magistra vitae nego samo – prošlost. Svi ovi naši zgodovinski patriotizmi i rasizmi zapravo su samo arheološki stereotipi, i možda trebamo zlurado trljati ruke jer neman globalizacije ”upija” ne samo nas male, nego i dojučerašnje naše velike asimilatore.

A naše matice, koje i danas mršte nosom na nas, i gledaju nas sa zazorom, pošto nismo dovoljno ”državotvorno” i ”integralistički” nastrojeni, kao da zaboravljaju da se samo na obali pisalo na slovenskom i hrvatskom jeziku, zapravo sve do 19. stoljeća.

I naše matice, u strahu da ćemo kao QUANTITE NEGLIGEABLE (zanemariva kvantiteta) nestati u historiji, trebaju se upitati – a kako je to njihov jadranski izboj, još manji i zanemarljiviji, i NIKAD do 1945. u krilu matične nacije – ipak opstao u historiji i svojoj kulturi?!

Mi smo ovdje stalno suočeni s drugim i drukčijim, i baš zato je zacijelo danas obalno (in zamejsko) slovenstvo i hrvatstvo možda i ono najbolje što naše matične nacije imaju, kao ”kolektivno pamćenje”, i kao formulu održanja, razvitka: Kao formulu nacionalnog historijskog opstanka…

Ne znam kako ti, Marko, ja ludujem za njemačkim kovanicama, a ne znam jezik. Jedan južnotirolski pisac (koji beskrajno nervira i svoje Austrijance i svoje Talijane, naravno!) govori za Sued Tirol (Alto Adige), što isto vrijedi za našu liniju Beljak-Gorica-Trst-Koper-Pula-Rijeka-pa-sve-do-Boke-i-Krfa, da je to NIEMANDSLAND, ničija zemlja. Negdje drugdje našao sam izraz ZWISCHENLAND, međuzemlje.

Pokojni moj prijatelj i veliki istarski pjesnik Ligio Zanini (i robijaš na Golom otoku), uskliknuo je u osvit ”mlade hrvatske revolucije” 1990. i njenog zanosnog ”purizma” – ”zemlja ne pripada nikome, mi pripadamo zemlji”. I dodao, dok smo se vozili u njegovoj batani po rovinjskoj luci, ”znaš demokracija je teška, to ti je kad te netko drži za jaja stotinu godina, a onda naglo pusti – ti i dalje hodaš pogrbljeno. Treba ti vremena da se uspraviš”…

Dok tvoj (i moj!) čarobni Trst, moj Marko, kao da zapravo i danas samoga sebe steže za međunožje?”

”Dragi Milan, kako zanimivo je v resnici, da sva si tako različna, a obenem tako podobna, kajne? Govoriva v podobnem duhu, a z drugačnimi besedami in prispodobami. Zavidam ti humor, a verjemi, da ga zmorem tudi sam, le da v tem obdobju mi ga je težko udejanjiti, ker je moj odnos do resničnosti iz dneva v dan spremenljiv, in težko mi je najti trden fokus, da bi jo prepoznal, kaj šele, da bi zavzel do nje distanco ali imel ironičen pogled…

V zadnjem obdobju bivanja v Trstu zasledujem raznolike podobe stvarnosti, a nikakor jim ne uspem definirati kontur, nikakor, da se v meni izostrijo in postanejo prepoznavne. Zasleduje me občutek, da v njih vidim že videno, da v besedah, ki jih spremljajo, slišim že znano in tisočkrat izrečeno. Potem vidim naenkrat nove podobe, katerih robovi so ostrejši in veliko bolj jasni, a jim ne utegnem vliti vsebine.

Gledam in zasledujem podobe, da bi v njih našel vsaj drobec zgodbe, skozi katero bi ugledal, vsaj v fiktivni dimenziji, prihodnost slovenskega, italijanskega in tako imenovanega večkulturnega Trsta. Vsaj košček zgodbe, ki bi me napolnila s svežim zrakom, z bistrino pogleda in resničnim občutkom bivanja.

U Trstu je umro Marko Sosič (62), kazalištarac, režiser i upravitelj, pisac od najboljih slovenskih i južnoslavenskih i talijanskih (kao državljanin Italije)

Tako pa, kakor da lebdim nad zemljo in težim k temu, da bi se dotaknil neba, ki je visoko, previsoko nad menoj. Vznemirja me ta neoprijemljiva resničnost. Umberto Eco, ki se je nedavno mudil na knjižnem sejmu v Pulju, je dejal moji prijateljici Veroniki, da ga zelo zanima vprašanje, ali resničnost obstaja.

Vznemirljivo vprašanje, kajne? Morebiti bo nama z Veroniko uspelo, da Eca pripeljeva v Trst, da bi predaval na to temo, ki je po mojem mnenju v tesnem stiku tudi z gledališko umetnostjo. Pa še nekaj je, kar me od nekdaj vznemirja.

Gotovo poznaš misel, ki jo je izrekel dunajski literat Hermann Bahr ob svojem prihodu v Trst leta 1909.: ”Imam občutek, da lebdim v irealnosti, kakor da sem prišel v nikogaršnje mesto, kakor da sem prispel v kraj, ki ga ni…”

Velikokrat se sprašujem, koliko resnice je v tem, in to podobo morda prepogostoma povzdigujem, da bi bežal od resničnosti, ki pa je seveda vsakodnevno na dlani, surova in stvarna, a zmeraj ista. In morda ravno zaradi tega že povsem irealna?

In potem razmišljam, ali je slučaj, da se v Trstu snema toliko filmov. Že res, da ima Trst imenitno lego in svetloba, ki žari, je včasih res zelo čarobna, toda ni za to izbiro razlog tudi v tem, da se zdi vse kakor velika scenografija, izza katere ni ničesar. Kakor bi se lahko nekega dne vse fasade hiš istočasno dvignile v nebo in odkrile veliko praznino kovinskega ogrodja, skozi katero piha mrzel veter, in ob njem ni nikogar več razen bronastih kipov Umberta Sabe, Itala Sveva in Jamesa Joyca.

Imaš tudi ti včasih tak občutek? Na Reki ali v Pulju? Ja, včasih pomislim, da je moje bivanje v Trstu podobno življenju glavnega junaka v filmu ”The Truman Show” avstralskega režiserja Petra Weira, ki v določenem trenutku spozna, da je bilo njegovo resnično življenje le del velike televizijske fikcije, v katero je bil brez osebnega vedenja vpet od rojstva. Nadaljevanka, ki traja že trideset let, a se zlomi, ko junak spozna resnico.

In ker je mesto v filmu postavljeno ob morju, se glavni junak odloči, da po njem zbeži. Skoči v majhno barko in vesla, vesla, vesla proti obzorju. A naenkrat z barko butne v pločevino, na kateri je narisano nebo z oblaki. Strašno, kajne, ko bi naenkrat spoznali, da naše resničnosti ni in da smo le epizoda v celovečernem filmu lažnega življenja.”

Gornji naslov je istinit, volim suputnika i supatnika i maestralnoga pisca i prijatelja Marka. Ali naslov je ujedno tek nezgrapna parafraza njegova romana ”Tito, amor mijo”. Markov lirski sarkazam možda treba pojasniti: trebalo bi amor MIO, ali kod Marka na Krasu i kod mene u Istri ćemo reći MIJO.

Našao sam dio prijevoda na srpskom, evo djelića tog čarobnog teksta:

”Dragi Marko, reci mi prvo, molim, kako je na Tržaškem, sada kada imate postvaren onaj (pozabljeni) SLOVENSKI ENOTNI KULTURNI PROSTOR dr-a Matjaža Kmecla? Pošto ste Slovenci u EU, u Sloveniji kao i u Furlaniji-Julijskoj krajini, Koruškoj, Štajerskoj i Porabju, onda knez samo može odahnuti i na Gosposvetskom polju okruniti novog poglavara svih Slovenaca?! Ili pak treba recitirati Kosovela: ”Europa laže, Ljubljana spi”?

”Sklopim oči i ugledam mamu u novim cipelama, koje se cakle. Gledam, kako lebdi u vazduhu nad morem i mestom koje se prostire pod njom, i čini se kao ptica nasred travnjaka obasjanog mesečinom, kao ptica nasred noćnog neba prekrivenog belim zvezdama koje svetle na nju.

Sada više neće morati da riba stepenice, da sprema, pegla, pere i kuva za gospođu. Njena gazdarica i gazda, koji joj već godinama obećavaju da će jednoga dana upoznati maršala Tita i njegovu ženu Jovanku i otpevati im našu pesmu, posmatraju je sa zavišću, zašto i njih ne oduva bura i odnese ih do kraljice Elizabete na čaj.

Stoje kraj prozora svoje spavaće sobe, gledaju u nebo i zure u mamu, koja leti ka kraljici. I svi ljudi u selu izlaze iz svojih kuća i prodavnica, i gledaju u nebo, u nju, koja pod oblacima iščekuje jači nalet bure, da je oduva ka zemlji, koja se zove Engleska.

Vidim je, kako se u vazduhu okreće na stomak da bi i sama mogla videti sve nas koji je posmatramo sa zemlje. Mahne nam i svi joj, podignutih ruku, uzvratimo pozdrav.

I nona Katarina sa puščanim metkom u glavi, i tetka Sofija, i slepa Jozefina, koja boravi u ambaru u bašti teče Alberta i čita knjige o zvezdama, i Jurij, i Sonja, moja sestra, i tata, koji skače visoko u vazduh da bi je uhvatio za suknju, nona Lucija sa štapom u rukama, i nono Mario sa cigaretom u ustima, debelim naočarima i suvim, podbulim očima.

I njega vidim, kako uvlači dim, dune ga ka njoj u nebo i glasno kaže: Ma gde te to vrag odnese! Ka kraljiiiciiii… vikne mama visoko sa neba i baci pogled ka moru, ka Istri i svetioniku koji je u Savudriji, kaže Ivan, i snažan nalet bure je još jednom oduva daleko, u oblake.”

I nekoliko epitafnih redaka iz njegove Italije:

Legato alle proprie radici opicinesi, ha fatto dell’appartenenza al Carso triestino e alla comunità di etnia slovena una chiave di lettura e dialogo nella sua fortunatissima attività di scrittore e nella missione teatrale, svolta cercando sempre di creare nuovi legami e aperture che oggi caratterizzano l’identità del Teatro Stabile Sloveno, del quale è stato direttore artistico per due mandati, dal 1999 al 2003 e dal 2005 al 2009. Sono stati anni cruciali per il consolidamento di un’immagine nuova e moderna dei rapporti italo-sloveni nella città, a sostegno di una visione europea dell’attività teatrale…

È stato Sosić a introdurre i sovratitoli per gli spettacoli, aprendo le porte a un pubblico multilingue, ha promosso la traduzione e rappresentazione di opere di autori contemporanei italiani e sloveni, includendo inoltre il Tss in reti di teatri europei, non solo di minoranza…

I Marko Sosič otišao je ”u veliko bezglavo ništa”, a ostavio je za sobom veliko nešto, nešto od nečega najvećega što čovjek radi

 Il suo cuore si è diviso artisticamente tra tre amori: il teatro di prosa, la letteratura e il cinema, una passione coltivata fin dagli esordi, come conferma la sua laurea in regia cinematografica e teatrale presso l’Accademia per l’arte teatrale e cinematografica di Zagabria.

I njegove riječi u lanjskome intervjuu:

– Danes moj odnos niha med konfliktnostjo in neoprijemljivo očaranostjo. Trst sicer ni bil moje prvo mesto. To je bil Zagreb. Danes se je veliko tržaških Slovencev preselilo na Kras, tako da nas je v mestnem središču žal vse manj. Interesni fokus tržaških Slovencev se je preselil na Kras in zdaj se rojevajo tudi težnje, da bi ustanovili neko novo ”kraško občino”, ki bi združevala vzhodni in zahodni Kras.

S tako izbiro bi se odpovedali bivanju v tržaški občini, kar se mi zdi napačna poteza. Mislim, da moramo stremeti k temu, da bi bili kot skupnost in posamezniki integralni subjekt tržaške občine, ne pa izolirani v nekem svojem ”rezervatu”. Le tako lahko suvereno sooblikujemo podobo Trsta, ki je še vedno potrebna obnove, in to na različnih ravneh. Kot rečeno, sem sam Trst odkril šele po končanem študiju, ko sem se sredi osemdesetih let vrnil iz Zagreba.

Zakaj Zagreb?

– V gimnazijskih letih še nisem imel pravega stika z italijanskim svetom in prebivalstvom, ki bi v meni morebiti odpravil občutek izolacije, čeprav sem v njem in z njim živel. Občutek utesnjenosti, ki sem ga ob ‘pomoči’ takratnih gledaliških zanesenjakov doživljal znotraj svoje skupnosti, se mi je takrat prikazoval kot nevarno obzidje, ki ga je bilo treba preseči, izstopiti iz svojega ožjega in širšega jezikovnega okolja, pa čeprav na račun izgube stika z njim in rasti v njem.

To sem kasneje počasi nadoknadil, toda izkušnja, da sem živel izven svojega jezikovnega okolja, čeprav ne vedno lahka, mi je pomagala, da sem tudi kasneje znal prepoznati nevarna nagnjenja k zaprtosti v lastno sredino, ki jih je zdaj tudi v evropskih merilih znova vse več. Zagreb sem takrat doživljal kot kulturno prestolnico. Tudi s pomočjo kulturnih centrov, nemškega in francoskega, ki so s svojim delovanjem prispevali k ozaveščanju širše evropske kulture. Študentje smo imeli priložnost srečati številne evropske umetnike, kot na primer francoskega režiserja Françoisa Truffauta, igralko Catherine Deneuve, režiserja Claudea Chabrola, z nemškega področja režiserja Wima Wendersa in druge.

Svoje knjige so redno prihajali predstavljat pisatelji iz vsega sveta. Bilo je ustvarjalno nabito in čarobno obdobje, hkrati pa se je že čutil razkol med Srbi in Hrvati, predvsem glede jezika. Na gledališkem področju sta bili za nas HNK in Gavella močna referenca, predvsem predstave Koste Spaića, Božidarja Violića, ali Tomislava Durbešića in predvsem Vlada Habuneka. Hkrati smo se ukvarjali tudi s filmom, kajti po triletnem vzporednem študiju gledališke in filmske režije sem diplomiral iz filmske.

Takrat so nam predavali režiserji, kot so Ante Babaja, Krešo Golik in Dušan Vukotić… Spomnim se, da je Vukotić, takrat že nagrajen z Oskarjem, v intervjujih rad povedal, kako imajo na akademiji celo študenta iz Italije. To, da sem Slovenec iz Trsta, se mu ni zdelo relevantno (smeh).”

I za sam kraj, krasno prepričan sažetak Sosičevog romana potresnoga naslova ”Kruh, prah”, čiji je autor Jaroslav Skrušny:

Gledam in zasledujem podobe, da bi v njih našel vsaj drobec zgodbe, skozi katero bi ugledal, vsaj v fiktivni dimenziji, prihodnost slovenskega, italijanskega in tako imenovanega večkulturnega Trsta. Vsaj košček zgodbe, ki bi me napolnila s svežim zrakom, z bistrino pogleda in resničnim občutkom bivanja

”In vendar Kruh, prah ne izzveni kot resignirana žalostinka: kljub trpkim podobam norosti, bolečine in smrti, navkljub hladni Julijanovi zavrnitvi pomoči nesrečnim sorodnikom v daljnem tujem svetu, navzlic opolzki perverznosti moža z gladkim obrazom in sinjimi očmi, ki za športni užitek z ostrostrelno puško strelja na brezmočne civiliste v obkoljenem mestu, navzlic truplom, ki jih od pamtiveka v svoji strugi nosi Drina, navkljub prahu pozabe, ki poglablja brezna in širi daljave med ljudmi – vsem tem podobam bridkosti, tujstva, norosti in posameznikove nebogljene izpostavljenosti sovraštvu in zlu postavlja Marko Sosič v svoji poetični rapsodiji po robu kontrapunktične podobe varnega družinskega doma, dišečega hlebca kruha, srčne topline, bližine, darežljivosti, sočutja in še posebej ljubezni, izpostavlja podobe vztrajanja in upanja in kaže, kako se možato, odčarano soočiti z lastno – tudi nemilo – človeško usodo.

Naravnost čudežni so prizori ljubezenske izročenosti drugemu, kakor dragoceni biseri posejani med vrsticami romana: mali belolasi mož z vlaka med Padovo in Trstom, ki je izgubil ženo Judit in jo zdaj išče po vlakih in kolodvorskih postajah sveta, vedoč, da jo bo našel, ker je tako lepa; stric Feliks, ki zaradi ljubezni odpotuje za svojo drago Ido v daljno Avstralijo; H. iz ljubezni do Maše prestopi v pravoslavno vero in morata zato med zadnjo vojno pobegniti iz Hrvaške v negotovo izgnanstvo; in ne nazadnje Mirjana, ki za svojim ljubim pobegne iz umobolnice v Münchnu in si nemara prav z brezpogojno ljubeznijo utre pot k ozdravitvi.

In nemara prav zato, ker se mu je Mirjana v resničnosti izmaknila, ker je do konca ohranila izvorno skrivnost in zasebnost svoje podobe (kakor je na svoj način tudi Marica zaupnost in tajno svoje zmaknjene pameti odnesla v grob), ji pisatelj nazadnje podari obraz in podobo neznane ženske, ki ga je kot nekakšna skrivna spremljevalka, kot temni glas usode, angel varuh ali prenašalka tajnih znamenj in sporočil, neke vrste sodobna muza v široki majici, hlačah in supergah spremljala že na vlaku v Italiji in se kot omen prikazovala na postajališčih njegove romarske poti skozi deževno krajino nekdanje države.

Podaril ji je izmišljijsko, literarno istovetnost skrivnostne neznanke in s tem svoji na način odsotnosti navzoči junakinji pravzaprav odprl vse opcije v življenju, ji dopustil vsakršne možnosti, jo, skratka, pustil v nedorečenosti, nedoumljivosti in hkrati popolni, izvorni svobodi njene človeške usode”.

I Marko Sosič otišao je ”u veliko bezglavo ništa”, a ostavio je za sobom veliko nešto, nešto od nečega najvećega što čovjek radi.

Opus neodoljivih artefakata.

 

UKOLIKO VAM SE TEKST DOPADA I VOLITE NEZAVISNO I KVALITETNO NOVINARSTVO, VI MOŽETE PODRŽATI AUTOGRAF PA I NAJMANJOM MOGUĆOM UPLATOM NA NAŠ RAČUN, POZIVOM NA BROJ 060 800 333 ILI SLANJEM SMS PORUKE NA 647647 UZ KLJUČNU RIJEČ DEMOS. HVALA! ZA VIŠE INFORMACIJA KLIKNITE OVDJE.

    •  1943.: Došla je naša ura
    •  Strvinari starog svijeta iliti iskonska Tea Tulić
    •  Analiza EU izbora: nacionalistički internacionalizam
    •  Šalamun – šaman poezije
    •  Fulvio Tomizza jedini čovjek 20. stoljeća prihvatljiv za sve
    •  Zar će europska mladost u Ukrajinu s djedovim šmajserima
    •  Rat je kao zrak i voda
    •  Čeka nas vruće proljeće, altroke klimatske promjene!
    •  Ženska prava? Općeljudska prava!
    •  U Istri ima mjesta za svakoga za život, rad, zaradu i provod

> Svi tekstovi ovog autora