Šalamun – šaman poezije

Prije deset godina umro je Tomaž Šalamun, dobar prijatelj, veličanstveni pjesnik. Donosim ovdje ondašnji moj nekrolog.

Dobre nade u godine pred nama, vrve ove dane po medijima nakon jedne smrti. Umro je čovjek Tomaž Šalamun; ali PJESNICI NE UMIRU. Pa ipak sam neutješan: nije više s nama ”najbolji slavenski pjesnik” (kako su za nj rekli u Americi), i nesumnjivo najbolji od moje generacije buntovnika svijeta.

Kleo je i proklinjao i kliještima čupao užarenu tešku riječ iz zgarišta pozabe, stvarajući vrhunsku poeziju svijeta – njegov miljenik, među rijetkim od naših. Čovjek Tomaž, srdačno, toplo, milo nasmijao bi se kada se sretasmo minulih decenija po Kopru, Vilenici, Ljubljani, Zagrebu…

Ostaje nam vehementni, virulentni, beskrupulozni stih Šalamunov, nakon smrti Tomaža, mahnitog krotitelja riječi, koja mu se voljko podavala, tek slutimo veličinu tvorca neue slowenische sprache, ”stvarnika poezije”, stih-dva iz ”Vojne”:

Vojno so zakuhali v svinjski krvi, pomešani s človeško,
da se je iz zlatega jajca izvalila bomba v Hirošimi…
Zato so slovenski gozdovi polni grobov in lepih jurčkov.
Zato so begunci z vitrihom odprli Vetrinj vseh štirih vetrov…
…Vojna je puščava, jalova maternica
obrabljenih nagrobnih kamnov in komaj lesenih križev.
Svinjska kri se zlije v kamnita korita sredi gmajne,
človeška kri se zlije v strelske jarke…
Vojna – sovražnica mater, trmasto molčeča ob krivici
in s podtaknjenimi sinovi tujih domovin!
Žito se je sesulo v rdeče sipine puščav.
Materino mleko v prahu se je skisalo v nasmeh mrličev…

Vitla Šalamun stihom kao mačem, ponosit i uzvišen i samosvjestan. Ali, što mogu samo najbolji među nama, postaje i žestoko ironičan do samoga sebe, kao kada prosuđuje svoje pjesme, u očaravajućem monologu, govoreći samome sebi: Šturlo, mona, saj to ni nič. Saj to je samo za nervirat ljudi. To je nerazumljivo, rekao je 2010. godine u vrhunskome razgovoru za Primorske novice s Majom Pertič Gombač, i ispričao svoju, našu, obalnu štoriju:

Moja nonica je bila zelo pobožen človek. Njen polbrat je bil duhovnik v Kortah, Karel Esih, ki so ga preganjali fašisti. Vse življenje je živel z ljudmi in zdaj je mladi Kortežan, zgodovinar Simon Purgar, o njem, o Karlutku, napisal monografijo. Ko je bil že proti osemdesetemu letu, so ga v Kortah oropali. Prišle so barabe in ga porinile po stopnicah. Ves se je potolkel, ampak s kakšno ”serenity”, vedrino je pripovedoval o tem!.. V Koper smo se preselili leta 1949. Imel sem osem let. Predvsem se spominjam Lože oziroma trga, potem črnine, kjer se vstopi v Calegario. Meni se je zdelo vse krasno. Bilo je renesančno, beneško mestece. Zelo zanimivo je, da je moja non’ca, ki je bila stara Tržačanka in je govorila italijansko in nemško, francoščino pa se je učila v Kopru pri nunah, takoj vzpostavila stik s starimi Koprčankami in Koprčani. Imeli so jo blazno radi, in zame je bilo to čarobno. In bili smo edini Slovenci v Via Verzi… Sijajne spomine imam na Koper… Med drugim smo mi živeli bolj na Zahodu kot ostala Slovenija in Jugoslavija. Tudi plače so bile višje. Obstajal je kontakt s Trstom, ki je bil takrat poln zlata, jazza, ki so ga pripeljali ameriški vojaki. Nam se je zdelo zelo nobel, čeprav je mama uporabljala puter namesto krem in krpala nogavice, ker ni bilo denarja. Takrat je bila vsa Evropa revna…

Rekli su o Pjesniku, Boris A. Novak: Širok, odprt in blag, neskončno mil in očarljiv… Aleš Šteger: Revolucionar, upornik, avantgardist, mesija, samooklicana pošast, videc, medij, diplomat, prestopnik, egoman, guru, ironik, gospod in nenazadnje kralj pesnikov, koji dobacuje rukavicu izazova i samome svome narodu, što može samo čist čovjek: Utrudil sem se podobe svojega plemena / in se izselil. / Iz dolgih žebljev / si varim ude novega telesa.

Čaroban mu pozdrav uputila bila Manca Košir: Hej, Tomaž, zdaj potuješ v skladu z vesoljnim redom na svojo natančno razporeditev med soncem in luno. Jaz pa ti maham, maham… Rahel, nežen in nedolžno bel sneg pada z neba, kot bi ga bil ti naročil na svoj dan slovesa od zemeljskih tal… Si vedel, da greš v Svetlobo, saj si vedel, da si bel in čist.

Tomaž Šalamun: Pesnik je absolutno briljanten / Pesnik je absolutno briljanten, ker je vladar sveta / in samokritik…

Dižem čašu u slavu Pjesnika, Tomaža Šalamuna, uz pročišćenje kroz refule bure, imamo tvoj stih, Poeta. Kolike smo se godine ogrijali na živoj vatri tvoje riječi, koja će nas grijati zauvijek.

MOŽETE PODRŽATI AUTOGRAF PA I NAJMANJOM MOGUĆOM UPLATOM NA NAŠ RAČUN HR8923600001102715720 (SWIFT/BIC: ZABAHR2X za uplate iz inozemstva) ILI PREKO PAYPAL-A. MOŽETE NAZVATI BROJ 060 866 660 / Tel.: 0,49€ (3,75 kn); Mob: 0,67€ (5,05 kn) po pozivu (PDV uključen) ILI POŠALJITE SMS PORUKU sadržaja PODRSKA na broj 667 667 / Cijena 0,82 € (6,20 kn). Operator usluge: Skynet Telekomunikacije d.o.o., info telefon: 01 55 77 555. HVALA! ZA VIŠE INFORMACIJA KLIKNITE OVDJE.

    •  1943.: Došla je naša ura
    •  Strvinari starog svijeta iliti iskonska Tea Tulić
    •  Analiza EU izbora: nacionalistički internacionalizam
    •  Fulvio Tomizza jedini čovjek 20. stoljeća prihvatljiv za sve
    •  Zar će europska mladost u Ukrajinu s djedovim šmajserima
    •  Rat je kao zrak i voda
    •  Čeka nas vruće proljeće, altroke klimatske promjene!
    •  Ženska prava? Općeljudska prava!
    •  U Istri ima mjesta za svakoga za život, rad, zaradu i provod
    •  Ma ča, čovik valja da vajk dela, ako ne dela, ni čovik...

> Svi tekstovi ovog autora